Brita Mandelj
UVOD
Zvončarstvo je stara ljudska obrt izdelovanja zvoncev za živino. V Sloveniji se je prvič pojavila sredi 18. st. v vaseh na območju Gorij pri Bledu. To ni bila samostojna obrt, od katere bi ljudje lahko živeli vse leto, ampak so se z njo kmetje in mali posestniki ukvarjali pozimi, ko ni bilo dela na polju in je lahko pomagala cela družina. Nastanek te obrti v okolici Gorij je povezan z živinorejo in planšarstvom, zato je bila potreba po zvoncih velika. K razvoju zvončarske obrti na tem prostoru pa so pripomogle tudi naravne danosti: fužinarstvo v Bohinjskem in Jeseniškem kotu, ilovnata tla in oglje s pokljuških kopišč. Največji razmah je zvončarstvo v Gorjah doživelo v obdobju 1900-1920. Danes živi v Gorjah še zadnji mojster zvončarstva na Slovenskem, ki izdeluje zvonce predvsem v turistične namene.
JEDRO
Pojavnost
Tradicija izdelovanja zvoncev v Sloveniji je doma v vaseh na območju Gorjih pri Bledu. Razlog za to je na eni strani predstavljalo veliko povpraševanje po zvoncih zaradi razvite živinoreje v obliki planšarstva – poletne paše živine na višje ležečih planinah, na drugi strani pa so k razmahu zvončarstva v teh krajih pripevali fužinarski obrati v bližnjih Radovni, Bohinju in na Jesenicah, od koder je prihajala osnovna surovina zvončarjev – železo. Razvoju te obrti pa so botrovale tudi naravne danosti v obliki kakovostne ilovice in odličnega oglja s kopišč na območju Pokljuke.
Začetki kovanja zvoncev na tem območju naj bi po ustnem izročilu segali v leto 1752, ko se je na Višelnici prvi začel s tem ukvarjati Jakob Jan. Največji razmah je zvončarstvo v gorjanskih vaseh doživelo v obdobju od 1900 do 1920, ko je tam delovalo osem zvončarskih delavnic. Kasneje pa so začeli to obrt opuščati, predvsem zaradi zmanjšanja dobičkonosnosti in pomanjkanja delovne sile. Na začetku osemdesetih let 20. stoletja, ko sta ostali le še dve zvončarski delavnici. Delo zaradi številčnosti naročil ni bilo več omejeno zgolj na zimski čas. Ko sta v začetku 90. let prejšnjega stoletja ugasnili še zadnji delavnici, je za delo poprijel Anton Pokljukar, ki od leta 1993 nadaljuje s tradicijo izdelave zvoncev predvsem v turistične namene.
Materiali in postopek
Osnovni material zvončarjev predstavlja železo, ki je prihajalo iz Radovne, Bohinja in Jesenic. Domača zemlja jim je nudila ilovico, s pokljuških in drugih bližnjih kopišč pa so dobili oglje. Za oblivanje zvoncev pa so potrebovali tudi medenino.
Za zvončarstvo je bila značilna relativno majhna poraba materiala in velika dodana vrednost končnega izdelka. Ker pa je bil postopek izdelovanja zvoncev fizično naporen in dolgotrajen je zahteval veliko delovne sile.
Prvi zvončarji so sami preoblikovali železo v pločevino. V bližnjih fužinah so kupili taljeno železo, ki so ga nato skovali z velikimi kladivi do ustrezne debeline, ki je bila odvisna od velikosti zvonca. S tem so tudi največ zaslužili. Ko so tovarne začele množično proizvajati pločevino in jo drago prodajati zvončarjem, se je njihov zaslužek občutno zmanjšal, zato so mnogi opustili obrt. Pripravljeno pločevino so nato s škarjami narezali na primerno velike ploščice. Le te so poravnali, določili njihovo sredino in jim s škarjami, kasneje s posebnimi klini, noži ali s strojem, vrezali na vsaki strani po eno luknjo in en zob.
Nastalo ploščico so nato na obeh polovicah kovali na t.i. modlu – vdolbini, ki je bila vdelana na ploščati strani nakovala. Gre za postopek imenovan bokanje. Zakrivljeni polovici so zatem stisnili skupaj v obliko zvonca. S kovanjem so na zvonec pritrdili tudi zoba in s tem zaprli morebitne odprtine. Na spodnjem delu so nato zakovičili obe polovici zvonca. Manjkal je le še ročaj ali kampa, ki so ga vstavili v luknji na vrhu zvonca. Z notranjim delom kampe so nato pritrdili še kombel oz. tolkač. Ko je bil zvonec oblikovan, je sledila faza oblivanja (po domače: votanja/lotanja) z medenino.
Pri tem postopku je bilo potrebno najprej pripraviti oprano, čisto ilovico, ki so jo kopali v okolici. Morala je biti brez kamenja in imeti pravšnjo trdoto, za kar so ji primešali ostanke volnenega ali bombažnega prediva. Na deski so jo razvlekli v primerno debelo plast, nanjo pa nasuli opilke medenine. Dodali so zvonce, mednje pa polagali koščke smrekovega lubja, da se med votanjem ne bi sprijeli, jih potresli z medeninastimi opilki in prekrili z ilovico v tako imenovani pušelj (zvitek). Pri tem so na eni strani pušlja naredili tri do štiri luknje, da kasneje, ko je bilo vse skupaj v ognju, segreti zrak ilovnatega ovoja ni raznesel. Iz njih pa so po končanem oblivanju odlili preostalo medenino.
Za en sam postopek votanja so pripravili dvajset ali več pušlov, v vsakem od njih pa je bilo v treh vrstah zloženih od dvajset do štirideset zvoncev. Pušlje so sušili tako dolgo, da se je ilovica strdila, nato pa enega za drugim položili v ogenj, kjer so se pekli najmanj eno uro. Na ogenj so jih polagali z vilami, obračali in popravljali pa so jih s tako imenovano »rašplo«. Pri obračanju je staljena medenina znotraj pušljev lepo oblivala zvonce. Ko je zagorelo iz lukenj v pušlju, je pomenilo, da so ti »pečeni«. Pušelj so valjali po tleh toliko časa, da je iz njega odtekla preostala medenina. Od tam so pušelj položili v t.i. mišnico, poseben zaboj z luknjami, ki so ga položili v sod ali čeber hladne vode in tako zaključili proces ohlajanja. Pušljem so razbili lončeni oklep in iz njih pobrali oblite zvonce. Ti so bili hrapavi, zato so jih položili v poseben valjast zaboj ali sod imenovan »drumla«. Z vrtenjem so se zvonci očistili in dobili svetlečo zunanjost. S tem je bil postopek izdelave zvoncev končan, pri čemer je imel vsak zvonec svoj edinstven zvok oz. zven.
Kovan zvonec je sestavljen iz treh delov: plašča, ročaja ali kampa ter kombla. Izbokli ali trebušasti del zvonca na sredini se imenuje »vamp«.
V Gorjah so izdelovali več vrst zvoncev. Najbolj priljubljena sta bila kranjski in tirolski zvonec. Izdelovali pa so tudi grške, italijanske, avstrijske idr. zvonce. Vsaka od družin je oblikovala drugačne zvonce in jih krasila na svoj edinstven način.
Pomen in vrednosti izdelka/običaja
Gospodarski pomen:
Zvončarstvo na Slovenskem je nastopalo le kot dopolnilna dejavnost kmetov, malih posestnikov in kajžarjev, kot njihov dodatni postranski zaslužek ali kot dopolnilna dejavnost kakšne druge npr. kovaške obrti.
Trgovina z gorjanskimi zvonci je bila včasih zelo živa. V času Avstro-Ogrske so z zvonci trgovali po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, Tirolskem pa vse do Turčije. V večjih količinah so jih izvažali v Avstrijo, Italijo, Grčijo, Turčijo, Veliko Britanijo in celo v Afriko (Egipt). Zvonce so namesto po kosih prodajali na kilograme ter jih kupcem pošiljali po pošti ali železnici. Največ pa so jih prodali v okoliških krajih. Gorjanski zvonci so se v 19. in 20. stoletju pojavljali celo na velikih sejmih v Ljubljani, Celovcu in celo v Solunu (Grčija), kjer so zanje prejeli celo zlato nagrado.
Uporabnost in pomen zvoncev:
Zvonci so bili v pomoč pastirjem, ko se je njihova živina poleti pasla na višje ležečih pašnikih. Ker je imel vsak zvonec edinstven zven, so pastirji po glasu zvoncev prepoznali svojo živino, še zlasti, če se je kdaj izgubila. Zvonci so od živine odganjali tudi kače.
Zvonci so tudi del folklore, ljudskih običajev (kurentovanje), tradicije in slovenske kulturne dediščine. Zvonjenje kravjih zvoncev nam pričara planinsko idilo, hkrati pa so zvonci tudi razpoznaven element krajine. Danes so poslikani gorjanski zvonci kakovostni, avtohtoni turistični spominki, ki predstavljajo kulturno-zgodovinsko dediščino kraja, regije in države. Zaradi zgodovine, tradicije in pomena je gorjanski zvonec sestavni del grba in zastave občine Gorje.
ZAKLJUČEK
Z upadanjem živine, ki bi se poleti pasla v planinah, je začela zamirati tudi zvončarska obrt. Zadnji zvončarski mojster v Sloveniji se ukvarja s to obrtjo pretežno v turistične namene, kar pa brez nasledstva ne bo dovolj, da bi se ta značilna, tradicionalna kulturna dediščina na območju Gorij lahko ohranila.
POVZETEK V ANGLEŠČINI
Bell making is an old Slovenian folk craft. The product was a handmade bell that was put around a cow’s neck. That way if it got lost the shepherd could easily find it and each shepherd could distinguish which cow was his by the sound of their bell. In Slovenia, this craft is specific for the region of Gorje. People who indulged in this craft were farmers and small landowners that wanted to earn a little extra money in the wintertime when the fields were frozen over. These bells are made of iron and have three components: waist, handle and a clapper. When the bell was made, all it needed was a brass coating. Once it was coated and polished it had the shiny look and its distinct sound. The bells were sold per kilogram and shipped all across Europe and the Mediterranean. Today there is only one workshop that makes them and they are mostly sold as souvenirs for tourists.
VIRI
Besedilni viri:
Knjižni vir:
BERK Edi, BOGATAJ Janez in PUŠIČ Janez. 1993. Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji. Ljubljana: Domus. ISBN 86-7137-079-8
Elektronski viri:
Zvončarstvo v Gorjah, 2019, zGorij.si. Najdeno: 21.11.2020; 16:36. Dostopno na spletnem naslovu: https://zgorij.si/znamenitost/zvoncarstvo-v-gorjah/
Zvončarstvo in zvonci iz fužinarskih Gorij, 2020, Občina Gorje. Najdeno: 21.11.2020; 16:37. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.gorje.si/objava/59891
Dediščina zvončarstva v gorjanskih vaseh,2015, mdbled.si. Najdeno: 21.11.2020; 16:37. Dostopno na spletnem naslovu : https://www.mdbled.si/wp-content/uploads/2016/03/2a-Marjan-Zupan.pdf
Pri Šobrle zvonci cingljajo že 25 let, 2018, Bled.TV. Najdeno: 21.11.2020; 16:39. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.bled.tv/pri-sobrle-zvonci-cingljajo-ze-25-let/
Slikovni viri:
JAN, Vinko, datum neznan, Zakonca Jamr s paleto kovanih zvoncev. Najdeno 28.11.2020; 9:51. Dosegljivo na spletnem naslovu: https://www.mdbled.si/wp-content/uploads/2016/03/2a-Marjan-Zupan.pdf
JAN, Vinko, datum neznan, pri Jamru v Mevkužu pri izdelavi zvoncev pomaga cela družina. Najdeno 28.11.2020; 9:52. Dosegljivo na spletnem naslovu: https://www.mdbled.si/wp-content/uploads/2016/03/2a-Marjan-Zupan.pdf
JAN, Vinko, datum neznan, izdelovanje zvoncev pri družini Jamr. Najdeno 28.11.2020; 10:08. Dosegljivo na spletnem naslovu: https://www.mdbled.si/wp-content/uploads/2016/03/2a-Marjan-Zupan.pdf
ŽEMVA, Štefan, 2013, študija razmerij Jamrovega kovanega zvonca iz leta 1910. Najdeno 28.11.2020; 9:53. Dosegljivo na spletnem naslovu: https://www.mdbled.si/wp-content/uploads/2016/03/2a-Marjan-Zupan.pdf
ZUPAN, Marjan, datum neznan, Zadnji še živeči mojster zvončarstva Anton Poklukar. Najdeno 28.11.2020; 10:08. Dosegljivo na spletnem naslovu: https://www.mdbled.si/wp-content/uploads/2016/03/2a-Marjan-Zupan.pdf
Video:
BledTV, 2018, Pri Šobrle zvonci cingljajo že 25 let. Najdeno: 21.11.2020; 16.44. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.youtube.com/watch?v=RfBrf_iLgd4